| Ni večje spremembe v življenju ženske, kot tista, ko prvič postane mama. Obenem pa je ni lepše ženske kot tista, ki se svojemu materinstvu preda v taki polnosti, da začuti vso ljubezen in bolečino materinstva obenem ter se s tem prepusti spremembam, ki jo vodijo v novo življenje.Sprememba telesa, ki kar naenkrat ni več le njeno. Sprememba ritma dneva in časa, ki ga po novem v največji meri namenja svojemu detecu. Spremembe v partnerskem odnosu, kjer primanjkuje časa le vaju, obenem pa prihaja do nesoglasij, utrujenosti in srčne želje obeh, da bi delala v najvišje dobro otroka in sebe. Sprememba vrednot in občutka smisla. Največja sprememba pa je tista v srcu. |
Mame prehod v materinstvo različno doživljamo – ni ene prave poti in ni “prav in narobe”. Je le pot, po kateri hodi vsaka od nas in ravno vsaka na svoji lahko najbolj zraste.
Preko nosečnosti se ženska sooča s spremembami svojega telesa, ki ni več le njeno in nad katerim nima več popolnega nadzora. Čudež življenja, ki se v njej dogaja, jo dela lepo in sveto obenem. Še danes težko razumem, kako je lahko tako do potankosti naštudirano spočetje in razvoj dojenčka v trebuhu; kako do potankosti se žensko telo prilagodi, ki se že preko nosečnosti nesebično predaja otroku, četudi mora sebi odvzeti.
Nosečnica čaka na porod in ne ve kaj pričakovati. Ne ve še kako globoka, intenzivna in močna izkušnja je pred njo. Izkušnja, ki je namenjena temu, da jo opolnomoči, poglobi njeno razumevanje življenja, ki jo čaka. Izkušnja, iz katere bo črpala moč v vseh preizkušnjah materinstva. Preizkušnja, ali bo znala poskrbeti zase – se zmore obdati z ljudmi, ki bodo zanjo poskrbeli tako kot bo potrebovala in verjeli v modrost rojevanja, zapisano v njej? A četudi je porodna izkušnja ženske težka in se nenačrtovano obrne v nezaželeno smer, je izkušnja, ki jo lahko vzame za lastno rast in ji pomaga spoznati še globlje delčke sebe. Je izkušnja, preko katere lahko zdravi najgloblje rane.
Prvi stik z novorojenčkom. Tako čisto, nežno bitje, a obenem tako močno, da obrne cel svet na glavo. Kako je to mogoče? Kako lahko najmanjši med nami tako zelo spremenijo naše svetove? Prvi dnevi in novo življenje – kar naenkrat se vsi dnevi nosečniških tegob, čakanja na dan D in porodne bolečine zabrišejo, nanje pa spominja le še čudno velik, a povešen trebuh, dodatni kilogrami s strijami in krčne žile. Vzpostavljanje stika z dojenčkom, učenje dojenja. Strahovi, ali bo znala poskrbeti za to nebogljeno bitje. Prvo leto je nedvomno eno izmed najbolj zanimivih obdobij ženske in spomin nanj prenekateri ženski prinese kurjo polt. Intenziteta tega obdobja in moč vseh sprememb materi na trenutke daje občutek, da izgublja tla pod nogami. Materam se prebuja paleta občutij, ki jih lahko le začuti. Lahko se prebudijo občutki nemoči ob jokajočem dojenčku, ki ga ne more pomiriti. Občutki, sramu, da ni dovolj dobra mama, ker otroka ne zna pomiriti. Občutki nesposobnosti, ker dojenje ne steče. Občutki jeze, ker partner lahko spi, ona pa ne… in ker se njegovo življenje ni spremenilo pol toliko kot njeno (pa čeprav se nedvomno je!!). Občutki strahu, ali delata prav… in občutki neizmerne sreče in ponosa, ko se otrok prvič zasmeje; prvič obrne; ko začne spremljati svet okrog sebe in čebljati; ko skobaca; ko shodi, in se celi družini odpre nova, še nepoznana dimenzija sveta, samostojnosti in izkušenj. Občutki, ko mama dobiva občutek, da dobiva sebe nazaj – svoje telo, svojo razsodnost. Hormoni se počasi umirjajo, otrok je vedno bolj odprt v svet in postopno dela korake (ali kobacaje) stran od mamice.
Mama, normalno je, da je intenzivno. Normalno je, da te je te intenzivnosti in občutij, ki te celo preplavljajo, strah. Normalno je, da se zjokaš od občutka nemoči. In normalno je, da pričakuješ pomoč bližnjih. Normalno je, da hrepeniš po življenju, kakršnega si imela prej, pa čeprav imaš dete najraje na svetu in si zanj hvaležna s celim srcem. V redu je, da v tem času 100 % poskrbiš zase, saj boš s tem poskrbela za celo družino – neverjetno pa je, da je skrb zase močno prepletena s skrbjo za dojenčka in mati s tem, ko zaupa sebi in čuti otroka skrbi tudi zase.
Nikakor ne drži, da je tista mati, ki težkih občutij ne čuti boljša mati. Iskreno verjamem, da si s tem, ko si dovoliš čutiti tudi vse naprijetno, ravno najbolj zrasteš. Zato mami, le prepusti se, življenje te pelje svojo pot – pot kjer boš spoznavala sebe, svojega otroka in svojega partnerja. Pot, ki bo poglobila tvoj odnos do sveta.
Res je, da ženska začne postajati mati že s samo odločitvijo za otroka – ko skrbi za svoje telo, zdravo je in se giba. Res je, da je ženska mati že, ko je noseča, saj že takrat svojemu otroku nudi varen pristan. Seveda ženska s porodom svoje materinstvo še močneje začuti ali pa rečeno drugače – je soočena z resnico, saj svojega otroka prvič v živo vidi. Res pa je tudi, da ne glede na to, da je ženska že mati, se materinstva še uči. Učenje pa – kot vemo – že v osnovi zahteva vzpone in padce. Materinstvo je šola, na katero se ne moreš dovolj pripraviti, ker ima vedno v svojem načrtu nove izzive. Lekcije so vsak dan nove, edina stalnica v tem programu pa so spremembe, učenje in prepuščanje. Vedno imaš popravne izpite, vsak dan se učiš, si le na poligonu učenja. Življenje ni nikoli imelo načrta, da bi ustvarilo popolne matere, saj so napake del našega razvoja na zemlji. Že od nekdaj je bilo dovolj, da si le dovolj dobra – in vedno je prostor zate, da si pristna, resnična, surova, globoka, čuteča, intenzivna, boleča, trmasta in tečna. Vedno!
Zapomni si – vse mine. Minejo pleničke, mine jok; minejo neprespane noči. Kar pa ostane za vedno, pa je tvoja silna ljubezen – nikoli več ne boš ista, vendar boš le vedno globlja, lepša, močnejša. Sprememba, ki se ti je zgodila je tista v srcu – in ta ostane za zmeraj.
Iz srca, Manca. Vabljen/a, da deliš.